Datum: 9.1.2026 5:45:01 - Stran: TOP Kitajska
50 let od smrti Zhou Enlaia €€“ obletnica, ki znova odpira vprašanje nastanka sodobne Kitajske
Najbolj izstopajoča včerajšnja novica, neposredno povezana s Kitajsko, je bila 50. obletnica smrti nekdanjega kitajskega premierja Zhou Enlaia (8. 1. 1976), ki je sprožila številne razprave o njegovem vplivu na nastanek sodobne Kitajske in o njegovem zapletenem odnosu z Maom Zedongom.[3]
Na včerajšnji dan je minilo natanko pol stoletja od smrti Zhou Enlaia, prvega premierja Ljudske republike Kitajske, kar je na Kitajskem in med poznavalci azijske politike po svetu znova obudilo razprave o njegovem dejanskem mestu v zgodovini.[3] čeprav je bil Zhou vselej v senci bolj razvpitega Maa Zedonga, ga številni zgodovinarji označujejo kot ključnega arhitekta kitajske diplomacije in enega glavnih graditeljev zunanjepolitičnega položaja Kitajske v času hladne vojne.[3]
Ob obletnici se ponovno odpirajo vprašanja o tem, v kolikšni meri je bil Zhoujeva kariera tudi žrtev notranjih obračunov v vrhu komunistične partije. Poznavalci poudarjajo, da je Mao po poročilih zavlačeval in celo preprečeval Zhoujevo zdravljenje raka mehurja, s čimer je odločilno skrajšal njegovo življenje €€“ nekateri komentatorji zato ocenjujejo, da "če rečemo, da je Mao Zedong dejansko ubil Zhou Enlaia, nismo daleč od resnice".[3]
Ta obletnica je pomembna za razumevanje današnje Kitajske, ker odpira razmislek o tem, kako so notranji boji za oblast, osebna rivalstva in nadzor nad zgodovinskim spominom oblikovali politični sistem, ki ga danes vodi Xi Jinping. Zhou je bil dolgo predstavljan kot zvesti Maoov sodelavec, hkrati pa kot pragmatični diplomat, ki je skušal omiliti skrajnosti kulturne revolucije in Kitajsko odpreti svetu. Njegova vloga pri normalizaciji odnosov z ZDA (t. i. pingpong diplomacija) in pri oblikovanju podobe Kitajske kot odgovorne sile v razvoju še danes vpliva na to, kako Peking gradi svojo mednarodno legitimnost.[3]
Obletnica je zato več kot zgolj spomin na zgodovinsko osebnost €€“ je priložnost, da se znova premisli, kakšno ceno je imela konsolidacija oblasti v prvih desetletjih Ljudske republike in kako se vzorci tedanjih odločitev odražajo v sedanji kitajski politiki, nadzoru nad družbo ter selektivnem spominjanju na voditelje, ki niso povsem ustrezali uradnemu mitu revolucije.[3]
